UPRS sodba I U 1408/2015

Jedro

Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik nezakonito prebiva v RS, saj je nedovoljeno vstopil v državo, zaradi česar so podani pogoji za njegovo odstranitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo o vrnitvi je prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 64. člena, četrtega odstavka 65. člena in prvega odstavka 66. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) tožniku izrekel prisilno odstranitev iz države in mu prepovedal vstop v Republiko Slovenijo (RS) za čas treh let ter odločil še, da v postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 11. 5. 2014 na nedovoljen način prestopil državno mejo iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo tako, da se je izognil mejni kontroli. Zoper tedaj še mladoletnega tožnika je bil zaradi prekrška po prvem odstavku 145. člena ZTuj-2 podan obdolžilni predlog na OS v Krškem, ki pa je postopek zoper tožnika zaradi smotrnosti zavrnil. Organ ugotavlja, da tožnik nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji oziroma v nasprotju s 1. alinejo prvega odstavka 60. člena ZTuj-2, ker je v Slovenijo vstopil na nedovoljen način. Tožnik nima možnosti bivanja v RS, niti ne poseduje nobenih osebnih dokumentov. Okoliščine nedovoljenega prestopa kažejo na tujčevo ravnanje, da RS ne bo zapustil v prostovoljnem roku. Ker obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, tožniku ni bil določen rok za prostovoljno vrnitev. Okoliščine, ki kažejo na nevarnost tožnikovega pobega so, da je tožnik navajal lažne osebne podatke in ni hotel sodelovati v postopku. Z vsebino odločbe je bil seznanjen v angleškem jeziku s pomočjo prevajalca. Na podlagi navedenega je bilo treba odločiti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno odločil, ko je tožniku izdal odločbo o vrnitvi s tem, da je odločil, da se ga prisilno odstrani iz države in da se mu prepove vstop v državo za čas treh let. V tožnikovem primeru nedvomno obstaja nevarnost pobega, saj je tožnik med postopki navajal, da si želi v države Evropske unije, pri čemer je navajal lažne osebne podatke. V postopku s policisti je navedel, da je državljan Sirije, rojen v kraju ... v Siriji, medtem ko je v postopku podaje prošnje za priznanje mednarodne zaščite navajal, da je rojen v kraju ... v Maroku in da je državljan Maroka. Z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-145/2014/27 (1312-02) z dne 19. 12. 2014, ki je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 45/2015 postala pravnomočna dne 9. 7. 2015 in izvršljiva dne 27. 7. 2015, je bilo tožniku zavrnjeno priznanje mednarodne zaščite. Zato je bil ponovno predan v obravnavo policistom, ki so dne 10. 8. 2015 izdali odločbo o nastanitvi v Centru za tujce in odločbo o vrnitvi, ki jo sedaj tožnik napada. V zvezi s pritožbenimi navedbami organ odgovarja, da je tožnik pred pričetkom postopka dne 8. 10. 2015 izjavil, da razume angleški jezik in da je iz napadene odločbe tudi razvidno, da je bil pouk o pravnem sredstvu podan tudi v arabskem jeziku, ki je sicer tožnikov materni jezik. V zvezi z navedbo tožnika, da ima v Republiki Sloveniji ženo in, da bi se v primeru triletne prepovedi vstopa nesorazmerno poseglo v njegovo pravico do družinskega življenja, pa odgovarja, da je ta navedba v celoti pavšalna in nepreverljiva, saj tožnik ni navedel kdo je njegova žena, niti kje živi.

3. Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da se je na izpodbijano odločbo pritožil zaradi bistvene kršitve procesnih pravil, saj mu tekom postopka ni bilo zagotovljeno prevajanje v jezik, ki ga razume. V postopku na PP Brežice dne 10. 8. 2015 mu je namreč prevajanje v angleški jezik zagotovil policist. Tožnik postopka oziroma razgovora ni v celoti razumel in zato na vprašanja tudi ni mogel v celoti odgovoriti. Pravico spremljati postopek v svojem jeziku po tolmaču oziroma jeziku, ki ga stranka razume, je potrebno razlagati tako, da ni nobenega dvoma o tem, da stranka v celoti razume, kaj se jo sprašuje. Za potrebe informiranja in svetovanja tožniku v Centru za tujce v Postojni mu je bilo zagotovljeno prevajanje v arabski jezik. Prevajalca za arabski jezik je zagotovila pristojna inšpektorica v Centru, ker je ocenila, da tožnik slabo govori angleško. Tožnik je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo izpodbijal tudi trajanje ukrepa prepovedi vstopa v RS, ki mu je bila izrečena za tri leta. Trajanje tega ukrepa je bilo namreč utemeljeno na napačno ugotovljenih dejstvih, da tožnik noče sodelovati v postopku, za katerega pa je jasno, da ga ni razumel. Pri tožniku gre tudi za nedovoljen prestop meje, kar pomeni prekršek in ne gre za kakšno težjo kršitev slovenske zakonodaje. Poleg tega je bil tožnik potem prosilec za mednarodno zaščito in je v Sloveniji ostal tekom celotnega postopka. Tožnik je podatke o svoji ženi predložil pristojni inšpektorici. V kolikor bi drugostopenjski organ želel raziskati vsa dejstva in okoliščine primera, bi moral opraviti tudi pogovor s pristojno inšpektorico, ki bi potrdila te navedbe. Zato meni, da pritožbeni organ pri odločanju o pritožbi ni sledil določbam o vodenju pritožbenega postopka. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter da se izpelje nov postopek, ob pomoči ustreznega tolmača.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa o vrnitvi, s katero je bila tožniku odrejena prisilna odstranitev iz RS in izrečena prepoved vstopa v RS za čas treh let.

7. Pogoje in način vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v RS ureja ZTuj-2. Prvi odstavek 64. člena ZTuj-2 določa, da policija izda odločbo o vrnitvi tujcu, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, razen v primerih, ki so v zakonu taksativno našteti. Po določbi prvega odstavka 60. člena ZTuj-2 se šteje, da tujec nezakonito prebiva v RS, če: je nedovoljeno vstopil; če nima vizuma ali je vizum prenehal veljati ali če prebiva v RS v nasprotju z vstopnim naslovom oziroma mu je potekel čas, ko je na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe lahko v Sloveniji ali če nima dovoljenja za prebivanje ali je dovoljenje prenehalo veljati. Z odločbo o vrnitvi policija ugotovi, da je tujčevo prebivanje v državi nezakonito in mu praviloma naloži rok za prostovoljno vrnitev oziroma zapustitev države. Prvi odstavek 66. člena ZTuj-2 določa, da se z odločbo o vrnitvi tujcu določi tudi prepoved vstopa v državo, če mu ni bila omogočena prostovoljna vrnitev v skladu s petim odstavkom 67. člena tega zakona ali če tujec ni zapustil države v roku za prostovoljno vrnitev. Po drugem odstavku 66. člena ZTuj-2 čas, v katerem je tujcu prepovedan ponovni vstop v državo, ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od petih let.

8. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu, je po presoji sodišča odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) pravilna in zakonita. Iz podatkov v spisu namreč kot nesporno izhaja, da je tožnik kot tujec, brez osebnih dokumentov, dne 11. 5. 2014 v Slovenijo vstopil na nedovoljen način, tako da se je izognil mejni kontroli (12. člen ZTuj-2). V Centru za tujce je zaprosil za mednarodno zaščito. Njegova prošnja za mednarodno zaščito je bila pravnomočno zavrnjena. Slovenije ni zapustil. Izdana mu je bila odločba o nastanitvi v Center za tujce.

9. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po presoji sodišča odločitev upravnega organa pravilna. Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik nezakonito prebiva v RS, saj je nedovoljeno vstopil, zaradi česar so podani pogoji za njegovo odstranitev. Svojo odločitev je upravni organ utemeljil z razlogi, s katerimi se sodišče strinja in jih zato, v izogib ponavljanju, ne bo posebej navajalo (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Po presoji sodišča je upravni organ s tem, da tožniku v odločbi o vrnitvi ni določil roka za prostovoljno vrnitev, ravnal pravilno. Po določbi petega odstavka 67. člena ZTuj-2 se rok za prostovoljno vrnitev praviloma ne določi tujcu, pri katerem obstaja nevarnost pobega, in tujcu, katerega bivanje v RS pomeni nevarnost za javni red, javno varnost in državno varnost. Nevarnost pobega pomeni, da obstajajo okoliščine, ki jih določa ZTuj-2, zaradi katerih se domneva, da bi se tujec, ki je v postopku vrnitve, vrnitvi lahko izognil (zadnja alineja 2. člena ZTuj-2). Okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, določa prvi odstavek 68. člena ZTuj-2 in sicer so to predvsem: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v RS; vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa; tujčeva predhodna pravnomočna obsodba za kazniva dejanja; posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjen potne in druge listine in navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku in tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da RS ne bo zapustil v roku za prostovoljno vrnitev. Upravni organ je pravilno ugotovil, da obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, saj je ugotovil, da je tožnik v postopkih navajal lažne osebne podatke (kot je navedeno zgoraj) in poleg tega v policijskem postopku tudi ni bil pripravljen sodelovati, kot to izhaja iz zapisnika z dne 10. 8. 2015. Ker je upravni organ pravilno ugotovil, da pri tožniku obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega po prvem odstavku 68. člena ZTuj-2, je tožniku v odločbi o vrnitvi pravilno in zakonito odredil odstranitev iz države. Posledično je tožniku, v skladu z določbo prve alineje prvega odstavka 66. člena ZTuj-2, tudi pravilno in zakonito izrekel tudi prepoved vstopa v Slovenijo za obdobje treh let.

10. Glede na navedeno sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Neutemeljena je tožbena navedba, da tožnik postopka na PP Brežice ni v celoti razumel. Iz zapisnika tega postopka z dne 10. 8. 2015, ki je del upravnih spisov, namreč izhaja, da je tožnik pred pričetkom postopka izjavil, da razume angleški jezik in da je tudi v nadaljevanju postopka razumel, kaj se ga sprašuje, saj je na zastavljeno vprašanje tudi odgovoril. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da mu je bilo v Centru za tujce zagotovljeno prevajanje v arabski jezik. Poleg tega mu je bil pravni pouk izpodbijane odločbe preveden tudi v arabski jezik, kot to navaja že drugostopenjski organ. Tudi dolžina prepovedi trajanja vstopa v RS, določena v izpodbijani odločbi, je, po mnenju sodišča, glede na predpisan razpon trajanja vstopa (od najmanj šestih mesecev do največ pet let) odmerjena primerno vrsti in teži okoliščin. V konkretnem primeru gre namreč za obliko okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, kot je določena v prvem odstavku 68. člena ZTuj-2, ki ne predstavlja milejše oblike okoliščin. Zato tožniku pravilno in zakonito ni bil določen rok za prostovoljno vrnitev. Ob upoštevanju pravila, da je trditveno in dokazno breme na strani tožnika, se tožnik tudi ne more uspešno sklicevati na to, da bi moral drugostopenjski organ v zvezi z njegovimi navedbami o imenu in naslovu njegove žene opraviti razgovor s pristojno inšpektorico, saj bi moral tožnik svoje tako zatrjevane navedbe sam izkazati, česar pa ni storil.

11. Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1562/2014
• UPRS sodba I U 632/2014
• UPRS sodba I U 362/2016